Nacionalni park Plitvička jezera

Narodni park Plitvička jezera je eden najstarejših in največjih nacionalnih parkov na Hrvaškem. Leta 1979 je bil Narodni park Plitviška jezera zaradi izjemnega in slikovitega niza travertinskih jezer, jam in slapov uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Nacionalni park je bil ustanovljen leta 1949 in se nahaja v goratem kraškem območju osrednje Hrvaške, na meji z Bosno in Hercegovino. Pomembna prometnica v smeri sever-jug, ki poteka skozi območje nacionalnega parka, povezuje notranjost Hrvaške z jadransko obalo. Zavarovano območje obsega 296,85 kvadratnih kilometrov, približno 90 % tega območja pripada Ličko-senjski županiji, preostalih 10 % pa Karlovški županiji.

Plitvička jezera predstavljajo neprekinjeno verigo 16 jezer in številnih slapov v zahodni Hrvaški. Povezani jezeri, skupaj dolgi 8 kilometrov, se začneta z dvema gorskima potokoma, ki se pri Plitvičkem Ljeskovcu združita v reko Matico. Reka se nato izlije v jezero Prošće, ki je najvišje, nato pa se skozi niz slapov in manjših jezer izlije v jezero Kozjak, ki je tudi največje. Med številnimi slapovi so Plitvice in Sastavci najbolj spektakularni, zlasti med spomladanskim taljenjem snega. Jezera so osrednja točka nacionalnega parka Plitviška jezera, ki je tudi naravni rezervat. Jezera so znana po svojih značilnih barvah, od modre do zelene, sive ali modre. Barve se nenehno spreminjajo glede na količino mineralov ali organizmov v vodi in kot sončne svetlobe.

Posebna geografska lega Plitviških jezer in specifične podnebne značilnosti so prispevale k nastanku številnih naravnih pojavov in bogati biološki raznovrstnosti na tem območju. Kljub bližini sredozemskega podnebja na Plitvičkih jezerih prevladuje zmerno gorsko podnebje. Takšne podnebne razmere prevladujejo zaradi pogorja Velebit, ki deluje kot klimatska ločnica med obalo in liško planoto.

Podzemno konfiguracijo Plitviških jezer sestavljajo različne geološke značilnosti, a na splošno lahko celotno območje pripišemo kraški regiji jugovzhodne Evrope. Značilnost tega kraškega območja so drobljive ali porozne kamnine, predvsem apnenci ali dolomit. Ta konfiguracija ustvarja različne geomorfološke pojave, imenovane doline. Pojavi, podobni tistim na Plitviških jezerih, so v Rastokih (Slunj), v nacionalnem parku Krka, na rekah Uni in Pliva v Bosni in Hercegovini ter na slapovih Krushuna v Bolgariji.

Z vidika rastlinske in živalske raznolikosti je območje Plitviških jezer eno najpomembnejših območij na Hrvaškem, zaradi podnebnih razmer in relativno oddaljene lege, saj so jezera precej oddaljena od onesnaženih in hrupnih mest ter industrijskih obratov . Zaradi tako nizke stopnje industrijskega razvoja v tej regiji in zgodnje uvedbe zaščitnih ukrepov se je ohranila skoraj nedotaknjena pokrajina.

Območje narodnega parka je dom izjemno raznolikih živalskih in ptičjih vrst. Tu najdemo redke živalske vrste, kot so evropski rjavi medved, sivi volk, orel, sova, evrazijski ris, evropska divja mačka, jereb in številne druge pogoste vrste. Nacionalni park Plitvička jezera je gosto poraščen z gozdovi, predvsem z bukvami, smrekami in jelkami, zanj pa je značilna mešanica alpskega in sredozemskega rastlinja. Ima izredno veliko raznolikost rastlinskih združb, zaradi različnih mikroklim, različnih tal in različnih nadmorskih višin.

Nacionalni park Plitvička jezera vsako leto obišče več kot milijon obiskovalcev, cena vstopnic pa se lahko giblje od 30 do 300 HRK na osebo na dan (odvisno od sezone prihoda). Pomembno je poudariti, da so na voljo različni paketi vstopnic za mladoletne, študente ali skupinske obiske.